Vsakdo, ki zboli za katerokoli boleznijo, se mu le ta zdi najbolj težavna in najtežje rešljiva. Kar je seveda logično, saj se nam lastni problemi vedno zdijo najhujši. Prav tako jih vedno postavimo na prvo mesto. To je najbrž zato, ker jih doživljamo sami in občutimo njihovo težo. Jaz sem občutila težo motnje hranjenja. Zato si za branje tega članka vzemite minuto ali dve in spoznajte motnje hranjenja kot sem jih doživljala jaz. Vsekakor se zavedam, da motnje hranjenja niso najhujša bolezen, ki bi me lahko doletela.

Zavedam se tudi, da sem ena izmed srečnic, ki so se te bolezni rešili in normalno zaživeli svoje življenje. Že moja bolezen bi bila veliko hujša, če bi na meni pustila trajne posledice ali pa me celo pripeljala do smrti. Obstaja pa še mnogo bolezni, ki so že v startu neozdravljive. Zato ne, imela sem motnje hranjenja, ki pa niso najhujša možna bolezen, ampak ja, zame so najhujša bolezen, kar sem jih doživela jaz. In ne znam si predstavljati kaj vse občutijo bolniki s še težjimi boleznimi, saj so mi že moje motnje hranjenja povzročile pravi pekel. Pekel, ki je zdaj ostal le še grenak spomin v mojem življenju. Pekel, ki pa me bo celo življenje spominjal, da moram vsak dan uživati kot bi bil moj zadnji. In pekel, zaradi katerega sem ustvarila svoje največje delo – vsaj do sedaj: napisala sem knjigo. Torej, kak grenak spomin so mi pustile motnje hranjenja?

Začela bi s kliničnim centrom. Na zdravljenje sem hodila v Ljubljano. Sedaj pa v Ljubljani živim. Sicer se v tistem koncu kjer je bolnišnica, v kateri zdravijo motnje hranjenja, ne potikam prav veliko, pa vendar mi sem pa tja ”uspe” iti mimo. In prav vsakič, ko zagledam tisto zloveščo stavbo, v katero so me tolikokrat odpeljali starši, ki so si nadvse želeli, da se pozdravim svoje motnje hranjenja, me spreleti srh. Spomnim se tiste drobcene, suhljate deklice, popolnoma nemočne in brez volje do življenja.

Spomnim se na starše, na njuno trpljenje. Vsakič mi je žal in boli me, da sta morala zaradi moje motnje hranjenja toliko pretrpeti. Že mnogokrat sem jima to povedala, prav tako sem o tem pisala v knjigi, pa vendar se mi zdi, da se jima nikoli ne bom mogla dovolj opravičiti. Prav vidim ju kako zdaj, ko moje motnje hranjenja ni več, živita polnejše in srečnejše življenje. In to jima tako privoščim. Tako zelo, da imam celo slabo vest, če ju kdaj pokličem in jima po jamram o tem in onem. Pa ne pomislim samo na moja starša. Pomislim tudi nase. Najraje bi se zjokala, ko se spomnim kako sem bila brezvezna. In to samo zaradi ene bolezni. Bolezni, ki za veliko ljudi sploh ni bolezen, kaj šele, da bi jo uvrščali med eno izmed najhujših bolezni. Vendar je. Zagotovo lahko rečem, da so motnje hranjenja za vse, ki so jih preživljali, najhujša bolezen, ki bi si jo lahko zamislili. Niso le prazne marnje v glavah najstnic. Daleč od tega. So močno sredstvo za uničevanje življenj.